Prevod:
Jože Rode, Sergej Verč
Scenografija:
Klemen Košir
Kostumografija:
Vanda Klemenc
Koreografija:
Janez Mejač
Izvirna glasba:
Marjan Hvala
Oblikovanje luči:
Miha Šest
Ton:
Klemen Vrabec
Igrajo:
Rado Mužan, Eva Leskovšek, Ivan Berlot, Klemen Košir, Franci Koražija, Klemen Klemenc, Lojze Ropret, Gregor Robič, Irena Leskovšek, Miri Bolte;
plesalka: Lidija Grilc/Maruša Žemlja, plesalec: Lojze Ropret/Gregor Robič.
Obe enodejanki, ki ju na jeseniškem odru igramo pod skupnim naslovom »Ogenj iz Andaluzije«, sodita v čas, ko je Lorca na pobudo ministrstva za šolstvo kratkotrajne španske Republike ustanovil univerzitetno gledališko skupino »La Barraca« (1930-1936). Ta naj bi obiskovala najbolj odročne predele Španije in preprostim ljudem predstavljala moderne postavitve španske gledališke klasike pa tudi izvirna dela. Tako so v tem času nastala Lorcova tri najbolj znana dela (Krvava svatba, Yerma in Don Bernarde Albe) ter nekaj enodejank. Nova vlada je leta 1934 Lorcovi gledališki skupini razpolovila finančno podporo, čez dve leti pa jo povsem ukinila. Zadnji nastop skupine »La Barraca« je bil aprila 1936. Štiri mesece kasneje so frankisti Lorco ubili, njegovo truplo pa odvrgli v neoznačen grob v bližini Granade.
Kot v vseh Lorcovih delih tudi v naših enodejankah ljubezen in smrt sobivata v nekakšnem magično poetičnem sozvočju. Poezija krvi in mestoma silovit pathos, ki zazveni, kadar tetive mišic Lorcovih junakov zabrnijo kot napete strune, ustvarjata neko zelo posebno ozračje, v katerem se s podobno močjo oglašata tako pridušenost kot razgorelost strasti.
Farsa »Lutkovno gledališče Don Cristóbala« udejanja elementarno podobo gledališča, ki naj bi po Lorcovih besedah navduševalo najbolj raznoliko občinstvo, predvsem pa ljudske množice, manj izobražene od mestnih, zato pa toliko pristnejše. Nekateri so v tej burleskni enodejanki videli metaforo tistega fašizma, ki je umoril Lorco. A meni je bližja njena komedijantska prvobitnost, polna mediteranske barvitosti, jezikovne sočnosti in življenjske sile.
»Ljubezen Don Perlimplina«, druga enodejanka ali erotična aleluja, kot jo je podnaslovil avtor sam, je vsebinsko zelo podobna prvi. V obeh želi po denarju hlepeča mati prodati svojo mlado hčerko bogatemu starcu. Toda medtem ko se v prvi naslovni junak Don Cristóbal zave prevare in v skladu s svojo medvedjo pojavnostjo, brutalnostjo in farsično naravnanostjo primerno ukrepa, se Don Perlimplin, ki šele v pozni starosti doživi svojo spolno iniciacijo, vse bolj in bolj prepušča nekakšni neškodljivi manihejski filozofiji.
Ob postopnem ugotavljanju, da je snov počelo zla, duh pa počelo dobrega, svoje pasivno, nedejavno zemeljsko potovanje sklene na presenetljivo izjemno dejaven, spektakularen način.
Ali če si izposodim pesniško prispodobo… mali Kupido spi v praznih ločnicah lobanje.
Sergej Verč
Premierna uprizoritev: 12. november 2010
Dolžina: 80 minut
